Meni Zapri

Rapalska meja

Okoliščine tedanjega časa

V začetku 20. stoletja so napetosti na Balkanu vse bolj naraščale najprej z dvema balkanskima vojnama, kjer so se Srbija, Črna gora, Grčija in Bolgarija zoperstavile umirajočemu Osmanskemu cesarstvu in zmagale, nato pa se za pridobljeno ozemlje borile še med sabo. 

Zaradi nove močne vloge Srbije v regiji po obeh vojnah, ki so jo predvsem Avstro-Ogrska in Nemško cesarsvo jemale kot satelit Rusije, je bilo politično ozračje na tem območju zelo napeto. Z atentatom na Austro-Ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda pa so trenja prerasla v 1. svetovno vojno.   

Rapalska pogodba

Bilateralni pogovori med italijanskim predsednikom Nittijem in jugoslovanskim zunanjim ministrom Trumbićem med februarjem in junijem 1920 niso pripomogli k reševanju mejnega spora. Šele zadnja pogajanja, v katere je bila Kraljevina SHS pravzaprav prisiljena in ni imela nobene podpore s strani antante, so pripeljala do zaključka enoletnega bilateralnega usklajevanja interesov obeh držav. Pogajanja so se pričela 8. ter končala 12. novembra 1920, ko sta obe kraljevini v kraju Rapallo pri Genovi podpisali pogodbo o razmejitvi. Kraljevino SHS so zastopali predsednik vlade Milenko Vesnić, zunanji minister Ante Trumbić ter minister za finance Kosta Stojanović. Slovenski narod, ki je sestavljal večino prebivalstva območja, ki so ga zasedli Italijani, ni imel na pogajanjih prisotnega nobenega predstavnika, saj so pogajanja potekala v začetku novembra, prve volitve v Kraljevini Jugoslaviji pa šele 28. novembra 1920.

Italijo so na pogajanjih zastopali nov predsednik vlade Giovanni Giolitti, zunanji minister grof Carlo Sforza in vojni minister Ivenoe Bonomi. Zunanji minister Carlo Sforza je po drugi svetovni vojni zopet postal zunanji minister v kar štirih vladah, ko se je prav tako reševalo mejno vprašanje naše zahodne meje. Predstavniki Italije so ponudili kompromisni predlog, vendar je ta zajemal le umik italijanskih zahtev izven slovenskega etničnega ozemlja. Delegacija Kraljevine SHS ni imela nobene prave moči upiranja italijanskim zahtevam, saj je prišla na pogajanja zelo oslabljena. Zunanjepolitični položaj kraljevine je narekoval čim hitrejšo rešitev obmejnega vprašanja, saj le ena sosednja država ni imela ozemeljskih zahtev po njenem ozemlju. Od navznoter jo je že takrat ogrožal hrvaški nacionalizem, na Koroškem je le mesec dni nazaj izgubila plebiscit, nanjo pa sta še dodatno pritiskali Velika Britanija ter Francija. Italija je tako Kraljevini SHS ponudila zgolj dve možnosti razmejitve – določitve londonskega sporazuma ali kompromisni italijanski predlog, v katerem bi Italija odstopila od zahtev po večjemu delu Dalmacije. Predstavniki Kraljevine SHS so sprejeli slednjo in na račun žrtve slovenskega naroda in ozemlja ohranili Dalmacijo brez Zadra in otokov.

S pogodbo nista rešili zgolj okvirnega poteka meje, ampak sta v njej določali tudi svoj odnos do prebivalcev na zasedenem ozemlju. Italija je poleg vseh ozemeljskih pridobitev od Kraljevine SHS dobila še polne pravice za svojo nekaj tisoč glavo manjšino v Dalmaciji. Za razliko od Italije se je Kraljevina SHS odpovedala kakršnim koli zahtevam za narodnostne pravice ali vsaj priznanje slovenskega in hrvaškega prebivalstva znotraj meja Italije. S tem so bili Italiji Slovenci prepuščeni brez pisnega jamstva za ohranitev narodne individualnosti. Ščitile so jih le ustne obljube poslancev italijanskega parlamenta in italijanskega kralja Viktorja Emanuela III. Parlamentarna zbornica je sprva res sprejela resolucijo o zaščiti slovanskega prebivalstva na novih ozemljih, vendar je bilo vse to pozabljeno ob čedalje hujšemu pritisku italijanskih nacionalistov in fašistov. Zunanji minister je celo izjavil, da država s tako bogato kulturno dediščino ne rabi dajati jamstva za spoštovanje pravic manjšin.

V rapalski pogodbi pa kraljevini še nista določili natančnega poteka meje, temveč le okvirno linijo in smernice za natančno določanje na terenu. Izvirnik pogodbe je zanimiv tudi zaradi zapisa imen krajev, ki kažejo na to, da obe delegaciji nista poznali pravilnega zapisa krajev in vrhov, kljub temu, da sta vojski obeh držav že dve leti zasedali demarkacijsko črto.

(Vir: https://www.rapalskameja.si/rapalska-pogodba/)

Vsebina rapalske pogodbe

Člen 1
S to pogodbo se bo uredila meja med Kraljevino Italijo ter Kraljevino SHS. Od Mt. Pec (kota 1511 m), ki bo postala tromeja med Italijo, Avstrijo ter Kraljevino SHS, bo nova meja potekala do Mt. Jalovez (kota 2643 m). Meja se bo bolj natančno določila na terenskem pregledu, vendar bo le-ta potekala v smeri sever-jug preko Ponc (kota 2272 m). Od Mt. Jalovez (2643 m) naprej: meja bo sledila razvodnici med porečjema Soče ter Save Dolinke (Save Wurzen) vse do Triglava (kota 2863 m). Od tu bo sledila razvodnici med Sočo ter Savo Bohinjko vse do severovzhodnih pobočij Mt. Možic (kota 1602 m). Ta del meje bo šel preko Vogla (kota 2348 m), Lavsevice (kota 2003 m) ter Kuka (kota 2086 m). Od severovzhodnih pobočij Možica do vzhodnih pobočij gore Porzen (kota 1562 m): mejo bo potrebno določiti na terenu, vendar bo okvirno sledila smeri sever-jug. Od vzhodnih pobočij gore Porzen do zahodnih pobočij gore Blegos (kota 1562 m) bo potrebno mejo določiti na terenu. Določena je okvirna smer zahod-vzhod s tem, da vas Dautscha pripade SHS, vas Novake pa Italiji. Od zahodnih pobočij gore Blegos do vzhodnih pobočij gore Bevk (kota 1050 m): linijo določiti naknadno, dogovorjena je smer SV-JZ. Naselja Leskouza, Kopačnica in Zavoden pripadejo SHS, oba prelaza pri Podlaniscam pa Italiji. Od vzhodnih pobočij gore Bevk in vse do zahodnega roba vasi Hotedražica: linija bo določena naknadno s tem, da Javojidor, Ziri, Opale, Hleviščhe, Rovte in Hotedražica pripadejo SHS, gora Prapretpi (kota 1006 m), vasi Wresnik, Zavratec, Medwedjeberto pa Italiji. Od tu pa do vasi Želše: meja bo potekala ob zahodnem robu uravnave ob glavni cesti Hotedražica–Planina in od tam nadaljevala tako, da bodo vasi Planina, Unec, Želše in Rakek pripadli SHS. Od vasi Želše do Cabranska: meja bo določena na terenu, vendar bo okvirno potekala sprva v smeri SZ-JV po vzhodnih pobočjih gore Pomario (kota 1268 m) tako, da vasi Dolenja vas, Dolenje Jezero in Otok pripadejo SHS, kote 875 m, 985 m in 983 m pa Italiji. Od tu pa bo potekala po spodnjih vzhodnih pobočjih Bičke Gore (1236 m) in Pleca Gora (1067 m) tako, da bo vas Leskova dolina italijanska. Od tu bo sledila križišču pri koti 912 m (zahodno od Škodnika), koti 1146 m vzhodno od Cifri (kota 1399 m) ter dosegla Cabransko, ki bo ostala na italijanskem ozemlju skupaj z glavno cesto ob spodnjih vzhodnih pobočjih gore Nevoso od Leskove doline do Cabranske. Od Cabranske pa do Griže (kota 502 m): okvirna linija bo potekala v smeri SV-JZ in bo šla vzhodno od gore Terstenico (Terstinik, kota 1243 m), se dotaknila kote 817 m (JV od Suhove) in šla južno od Zidovja (kota 660 m). Od tu bo nadaljevala do Grize tako, da bosta vasi Clana in Bresa pripadla Italiji, vas Studena pa SHS. Od Griže pa do meje države Reke: okvirni potek od severa proti jugu vse do glavne ceste Rupa–Castua in nekje do polovice poti med Jussici ter Spincici. Tu bo prečkala cesto in šla po zahodni meji zaselkov Miseri in Drinistici, ki bodo ostali v SHS, ter se nato priključila glavni cesti Mattuglie–Castua na vrhu hriba, kjer se ti dve cesti srečata vzhodno od Mattuglie, kjer se bo priključila cesti Fiume–Castua in severni meji Svobodne države Reke. Natančen kraj stika je severna meja zaselka Ruberi – tam, kjer se od glavne ceste odcepi kolovoz, okoli 500 m južno od kraja, kjer se vse tri ceste srečajo zahodno od kraja Castua. Do izgradnje normalnega cestnega omrežja na italijanskem ozemlju se vse tri ceste lahko uporabljajo s strani Italije ter Svobodne države Reka. 

Člen 2
Vsebuje določitev meje Zadra.

Člen 3
Vsebuje določitev meja na morju tako, da otoka Cres in Lošinj pripadeta Italiji.

Člen 4
Ustanovitev Svobodne države Reka.

Člen 5
Zakoličenje meja, ki so bile začrtane v prejšnjih členih bo izvedla komisija za razmejitev, ki bo enakovredno zastopana s člani obeh držav. Za nestrinjanja ter rešitve zapletov pri določanju odsekov bo zadolžen predsednik švicarske konfederacije. Njegova odločitev vprašanja bo dokončna. Kot priloga te pogodbe bo tudi zemljevid v merilu 1 : 200.000, kjer bodo začrtane meje določene s prvim in četrtim členom.

Člen 6
Obe kraljevini se obvezujeta, da bosta v roku dveh mesecev po podpisu sporazuma sklicali konferenco, kjer bodo strokovnjaki obeh kraljevin pripravili skupen predlog izmere, finančnih stroškov ter finančnih obveznosti obeh kraljevin.

Člen 7
Govori o italijanskih interesih v Dalmaciji, pravici vseh nekdanjih državljanov Avstro-Ogrske na ozemlju Kraljevine SHS, da v roku enega leta zaprosijo za italijansko državljanstvo, ter o upoštevanju diplom ter ostalih univerzitetnih določil.

Člen 8
V luči dobrih državniških, intelektualnih ter moralnih odnosov med državljani obeh kraljevin se obe kraljevini obvezujeta, da bosta pripravili skupen predlog o izobraževanju v njunih šolah.

Člen 9
Duplikat pogodbe: En duplikat ostane v italijanščini, drugi pa bo preveden v srbohrvaščino. V primeru spora bo mednarodno veljaven le izvod v italijanščini.